Nekaj napotkov za gibanje v gorah

GRZS, Komisija za informiranje in analize - Jani Bele:
1. V letošnji zimi je zapadlo v gorah zelo veliko snega. Čeprav sedaj ta zaradi visokih temperatur in dežja kar hitro kopni, lahko na poteh, ki potekajo po severnih pobočjih gora ali prečkajo grape, še dolgo naletimo na zasnežene odseke. Sneg je tam trd in se šele čez dan malo zmehča, zato upoštevajte tele napotke:
Pri prečkanju snežišč z iztekom, nevarnim ob zdrsu, obvezno uporabljajmo cepin in dereze. Ob morebitnem zdrsu se bomo na strmejšem snežišču tudi s cepinom težko zaustavili zaradi trdega snega in rahlo valovite površine. Uporabimo vrv in pravilno tehniko varovanja. Če te opreme nimamo, se takoj vrnimo po isti poti. Vsakršno improviziranje (z vejami, ostrimi kamni) je neučinkovito in zato nevarno.
Na površini snega se naredijo vdolbinice, v katerih se zaustavi kamenje, ki daje lažno upanje varnosti. Tudi če stopamo po tem kamenju, nam lahko kakšen kamen zdrsne ali pa kamenja preprosto zmanjka.
Zaradi segrevanja skal se na stiku med skalo in snegom začne sneg topiti in ustvarijo se razpoke, ki so včasih globoke tudi več metrov. Na to moramo biti pozorni pri prehodu s snežišča na kopni del poti in obratno.
Pod snežiščem pogostokrat teče voda, ki tudi počasi raztaplja sneg. Ustvarja cele tunele z včasih zelo tankim stropom. Še en razlog več za varovanje z vrvjo.
Na začetku poletne sezone izbirajmo poti, ki vodijo na vrhove po južnih pobočjih.
O stanju na poteh se pozanimajmo pri oskrbnikih planinskih koč, planinskih društvih, ki oskrbujejo poti, ali na spletu.
2. Na začetku poletne sezone je na planinskih poteh še zelo veliko kamenja, ki so ga tam odložili plazovi ali pa se je odkrušilo od sten. Zima je pustila sledove tudi na tehničnih varovalih na poteh – klinih, jeklenicah, ... zato:
pri hoji čim manj prožimo kamenje (posebno pozorni bodimo na to, kadar uporabljamo pohodne palice) in hodimo po notranjem robu poti;
uporabljajmo zaščitno čelado, saj nas ne le varuje pred padajočim kamenjem, ampak tudi zaščiti glavo pri morebitnem padcu (poškodbe glave so po pogostosti poškodb pri gorskih nesrečah na tretjem mestu, po resnosti poškodb pa na prvem);
ne zaupajmo slepo varovalom na poti in se ne obešajmo brezskrbno nanje, ampak najprej ocenimo njihovo stanje na pogled, potem pa še preizkusimo njihovo trdnost (ker so jeklenice lahko natrgane, uporabljajmo zaščitne rokavice).
3. Največ nesreč v gorah se zgodi med eno in tretjo uro popoldne – torej v glavnem pri sestopu. Glavna vzroka sta fizična in psihična nepripravljenost oziroma utrujenost po vzponu in napačno razmišljanje:
Mnogi porabijo za dosego vrha zadnje atome svojih moči, misleč – dol bo šlo pa lažje. Pri sestopu so mišice znatno bolj obremenjene kot pri vzponu, temu se pridruži še utrujenost zaradi vzpona in korak postane v trenutku negotov, noga klecne in že pride do zdrsa – najpogostejšega vzroka gorskih nesreč.
Z osvojitvijo vrha dosežemo cilj, zato zbranost pri sestopu popusti, z mislimi smo že v dolini ... Sestopamo navadno hitreje, kar zahteva tudi znatno hitrejše odločanje, kam bomo stopili, kam se bomo prijeli – mi pa smo neredko z mislimi že ...
Lotevajmo se tur, ki smo jim fizično in psihično dorasli. Upoštevajmo načelo postopnosti – od lahkih, krajših do težjih, daljših vzponov. Včasih tudi malo kondicijskega treninga med tednom ne bo škodilo. Enodnevno daljšo turo raje razpotegnimo v dvodnevno s prenočitvijo v planinski koči. Od vzpona, pri katerem se gibljemo samo od enega mesta za počitek do drugega, ne bomo imeli čisto nič.
Vzpon se začne in konča v dolini.
4. Pri poletnem zahajanju v gore nas čaka znatno bolj pestro vremensko dogajanje: vročina, nevihte, vremenski preobrati. Na to mislimo pravi čas.
Turo načrtujmo tako, da ne bomo sredi najhujše vročine hodili po kakšnem južnem pobočju. Poskrbimo za lahka oblačila in senčno zaščito pred soncem, uporabljajmo zaščitne sončne kreme. Izguba vode oz. dehidracija je v gorah resen problem. Na račun hrane raje vzemimo malo več pijače. Pijmo, še preden postanemo žejni, na krajše presledke požirek, dva.
Popoldanske nevihte so spomladi in poleti pogost pojav v gorah. Spremljajmo vremensko napoved, prilagodimo načrt ture tako, da bomo do 12. ure že na vrhu. Turo začnimo raje kakšno uro prej. Opazujmo dogajanje v ozračju: smer vetra, soparo, nevihte v daljavi, naelektrenost ozračja – in prekinimo turo, takoj ko zaslutimo poslabšanje.
Ne bodimo presenečeni, če bo avgusta v našem visokogorju zapadel sneg in bo padla temperatura pod ledišče. Dobra obutev, topla rezervna oblačila, kapa, rokavice – vedno jih imejmo s seboj. V naših gorah je zaradi podhladitve umrlo znatno več ljudi poleti kot pozimi.
5. Vsako leto porabimo gorski reševalci veliko ur za iskalne akcije, zato
pred odhodom v gore obvestimo o cilju sorodnike, znance;
se vpisujmo v vpisne knjige v planinskih kočah, na vrhovih;
pustimo obvestilo o nameravani turi za vetrobranskim steklom svojega avtomobila;
če na markirani planinski poti dalj časa ne vidimo nobene markacije, je to znak, da smo zašli, zato se vrnimo po isti poti do zadnje markacije in tam poiščimo pravo nadaljevanje;
v nahrbtniku imejmo vedno baterijsko svetilko, saj se kljub še tako dobri pripravljenosti in načrtovani turi včasih rado kaj zalomi in tura se nepričakovano zavleče v noč.
6. Vsako leto se povečuje število gorskih nesreč zaradi bolezni. Izbiro ture prilagodite svojemu zdravstvenemu stanju, pri kroničnih boleznih se posvetujete s svojim zdravnikom. Ne hodimo v gore bolni, da bi tam ozdraveli. Kadar se v gorah zaradi tega ali kakega drugega razloga zgodi nesreča,
zavarujmo sebe in ponesrečenca pred možnostjo nadaljnjih poškodb (zaradi zdrsa, padajočega kamenja ...);
ponesrečencu nudimo prvo pomoč (komplet za prvo pomoč naj bo vedno v nahrbtniku);
sporočimo na telefonsko številko 112 podatke o nesreči (kdo kliče, kaj se je zgodilo, kdo je poškodovan, kakšne poškodbe ima, kje in kdaj se je zgodila nesreča, kakšne so vremenske razmere in kakšno je mesto, kjer je poškodovanec);
poškodovanega zaščitimo pred izgubo telesne toplote – predvsem glavo (kapa, kapuca) in trup (alu folija);
če ni signala telefonskega omrežja, poskušajmo s svetlobnimi ali slišnimi znaki (z oddajanjem 6-krat na minuto) pritegniti pozornost drugih obiskovalcev gore.
Komisija za informiranje in analize
predsednik Jani Bele