RUTARSKI VRŠIČ (1699m)                       Z
7. 8. 2021

Tokrat smo se podali na Rutarski Vršič, ki je bil razpisan namesto Kanina, kjer je bila praktično cela tura predvidenna na italijanski strani. V izogib težavam sem se odločil za Rutarski Vršič nad Martuljkom, ki je sploh iz doline Belega potoka redko obiskan.

Okoli pol osmih se nas je 12 udeležencev zbralo pri znanem železniškem mostu pred Gozd – Martuljkom, kjer je bilo naše izhodišče. Jutro je obetalo lep, a ne čisto jasen dan. Začeli smo v smeri Juliane, a jo po prečkanju Belega potoka zapustili, saj nas je možic povabil v strm gozd. Neoznačena pot je lepo uhojena in se zložno vzpenja visoko nad levim bregom Belega potoka. Višje gori je precej podrtih dreves in možici nam pomagajo slediti poti, ki se končno izvije izpod lesenega primeža ter nas po vedno strmejših travah pripelje na rob strmega pobočja. Tu je na celi turi še največ razgledov: dominantna Kukova špica in desno vršnji del Široke peči. Kmalu se teren položi in do samega vrha je nekaj malega brezpotja.

Vrh je ravno toliko poraščen, da ne nudi posebno želenega razgleda proti martuljškim velikanom; ti so tokrat že zaviti v oblake. Precej se je shladilo, malo posedimo na vrhu, nato pa kar hitro nadaljujemo proti krnici za Akom. Tudi tu je na poti kar precej podrtih dreves, a vseeno hitro napredujemo. Nad prodiščem ulovimo markirano pot, ki nas z žicami in skobami popelje preko mastnih drsečih skal proti dolini. Nižje si ogledamo še oba Martuljkova slapova ter po Juliani zaokrožimo turo do železniškega mostu. Za cel krog smo porabili slabih devet ur, a imeli smo se lepo in tudi udeleženci so bili zadovljni.

 

Vodja ture:

Andrej Stuchly