Hleviška planina                      L
23. 11. 2024

V okolici Idrije so še kotički, ki jih slabo poznamo ali pa sploh ne. Tako smo se podali v bližino Vojskega, kjer je Hleviška planina lep lokalni cilj, mi pa smo tu naredili malo daljšo turo. Vreme in zimski ambient sta bila na naši strani, zato je bila idila popolna.

Osem udeležencev se nas je okoli šeste ure zjutraj odpeljalo iz Ljubljane, mimo Logatca do Divjega jezera pri Idriji, kjer je bilo naše izhodišče. Obetal se je lep dan, a na izhodišču je bilo megleno in mrzlo. Preko visečega mostu smo  prečkali Idrijco in se ob Rakah usmerili mimo njihovega začetka naprej po lepo urejeni položni poti vedno bolj visoko nad strugo Idrijce. Čez čas nas je strma markirana pot pognala navzgor, preko strmega pobočja. Na robu, na znanem razgledišču Prižnica smo lahko gledali le meglo, a se je malo naprej pokazalo modro nebo, pa tudi snega je bilo več. Zagrebenec je bil prvi in zelo razgleden vrh, nadaljevali pa smo naprej do koče na Hleviški planini, kjer smo si privoščili daljšo pavzo. Povzpeli smo  se na vrh Hleviške planine, ki je lep razglednik, a proti severu, kjer so razgledi najzanimivejši, si jih moraš izboriti med vejami dreves.

Ker je bila planirana pot pred nami še zelo dolga, dan pa se je prevesil v drugo polovico, predvsem pa zaradi težav stezosledstva na zasneženih neoznačenih stezah, smo se odločili, da turo skrajšamo in si še malo ogledamo Idrijo. Sestopili smo po poti normalnega pristopa v Idrijo, si ogledali nekaj pomembnejših objektov ter se ustavili tudi v kavarni v centru. Do avta nas je čakal še zaključni marš ob Rakah, da smo še pred mrazom ujeli avtomobile. Za zaključek pa smo si ogledali še Divje jezero.

Tako je minil lep zimski dan s super turco po nepoznanih koncih. Imeli smo se lepo.

Vodja ture:

Andrej Stuchly