Zabrložnica                        ZZ
30. 10. 2021

Nadomestna tura za Lastovice v Italiji nas je peljala v Zabrložnico, krnico visoko nad Logarsko dolino. Jesenski dan poln živih barv je bil dovolj dolg za raziskovanje okolice in za lagodno, uživaško turo, kot nam takole proti koncu leta seveda tudi pripada.

Po srečanju v Kamniku smo se odpeljali skupaj naprej preko Kranjskega Raka do Logarskega kota v Logarski dolini. Že navsezgodaj se nas je sedem udeležencev od tu odpravilo strmo navzgor proti Zabrložnici. Začetka lovske steze nismo takoj našli, a smo po nekaj brezpotja kar hitro naleteli na udobno lovsko stezo. Višje jo je nekajkrat prerila nova gozdna cesta, a je nismo več izgubili. Višje nas je popeljala skozi slikovit preduh v skali in kmalu smo bili ob stari lovski koči v Zabrložnici. Ker je tu svet precej strm in zaraščen smo se držali steze še naprej, a vseeno na primernem mestu (ko smo videli, da je časa še dovolj), zavili desno v brezpotje in šli pogledat še malo proti slikovitemu Matkovemu oknu. Povzpeli smo se pod stenami desno do konca, do visoke škrbine z vrtoglavim razgledom v Matkov kot, do samega okna pa nismo rinili. Kot sem izvedel kasneje, je bilo to kar v redu – pridemo drugič, bolje opremljeni. Smo si pa zato lahko privoščili malico z zares fantastičnimi razgledi v objemu zlatega macesja.

Spustili smo se nazaj do steze in se povzpeli na sedlo poti Okrešlju. Od tu pa smo se povzpeli levo še na najvišji vrh Turnov nad Zabrložnico (1685m). Višina res ni visoka, a je pravi divji vrh v samotnem ambientu in en najboljših razglednikov daleč naokoli. Pod samim vrhom je teba preplezati kratko skalno stopnjo, kjer smo za dodatno pomoč (predvsem tudi zaradi sestopa) uporabili tudi vrv. Vrh ni prostoren, zato se v močnem vetru hitro poslikamo in se odpravimo nazaj na sedlo. Od tu pa nas spet naša borna stezica varno vodi proti Okrešlju. Na enem strmejšem mestu dolga jeklenica olajša prehod preko strmih trav.

Zaradi visokih okoliških gora sonce kmalu zaide, ogledamo si še novi Frischaufov dom na Okrešlju, ki je že skoraj pod streho. Prijeten klepet s starim znancem, nato pa sestop mimo Rinke, ter desno po pešpoti, kjer smo 1-2-3 pri avtomobilu. Sledi še najboljša pica pri Zadružniku v Solčavi in dan je »narjen«.

Danes smo imeli res planinski praznik. Idealna jesenska tura v večini neznanem svetu nam je dala spet nekaj energije za naprej.

 

Vodja ture:

Andrej Stuchly